Reading time
19 min
To share this contribution please copy the url below

Pogled onkraj vrtinca kriz in dolga

 
Ajda Pistotnik Stas Kleindienst

Staš Kleindienst, A Landscape with Stray Dogs, 2019. Oil on canvas, 130 x 200 cm. Courtesy of Moderna galerija, Ljubljana.

Normalnost kot problem

Prevlade avtoritarnih politik in kratenja demokratičnih svoboščin v imenu krepitve trga in doseganja vedno višje gospodarske rasti danes ni mogoče kritizirati brez upoštevanja povezave med globalnim gospodarskim sistemom in vse večjo pojavnostjo virusov (tudi povzročitelja covida-19). Globalni kapitalistični industrijski agroživilski sistem, ki poganja trgovino z (divjimi) živalmi in pospešeno uničuje naravne habitate, je gonilna sila nastajanja vse večjega števila bolezni, ki pa še zdaleč niso edina pomanjkljivost sodobne družbe, ki je v času pandemije prišla do izraza. Med mnogimi možnimi odzivi na krizo so se države ponovno osredotočile zgolj na njene posledice, ne pa vzroke – na ekonomski sistem, ki temelji na načelu gospodarske rasti.

V času pandemije pa se niso razkrile le težnje držav po lahkotnem podaljševanju izrednih razmer, povečani militarizaciji in nadzoru družbe, ampak tudi pomanjkljivosti naših gospodarstev, predvsem prepad med javnim in zasebnim interesom. Slednji je več kot desetletje vztrajal pri uničevalnih varčevalnih ukrepih javnega sektorja, strukturnih reformah ter zaničevanju izobraževanja, znanosti, kulture in skrbstvenega dela, ki je za skupnost najpomembnejše.

Med pandemijo morajo delavci še vedno hoditi na svoja delovna mesta v tovarne, skladišča, pisarne, če želijo zaslužiti za preživetje. Tisti, ki ne morejo oziroma ne smejo delati od doma, morajo vsak dan v zaprto in neprezračeno delovno okolje, da ohranijo plačano službo. Tako se ne gre čuditi, da se število okužb stalno povečuje kljub policijski uri, ukinitvi javnega prevoza, prepovedi druženja in popolnemu zaprtju javnega življenja, saj je ob številnih dnevnih migracijah na delovna mesta večina delovno aktivnih prebivalcev še vedno prisiljenih delati na delovnih mestih, ki si jih delijo z mnogimi drugimi ljudmi. Družbena neenakost je večja kot pred tridesetimi leti. Plače že več kot desetletje stagnirajo, brezposelnost pa se zaradi ohlajanja in zaprtja gospodarskih aktivnosti hitro povečuje. Po drugi strani premoženje najbogatejših tudi med pandemijo raste do (za večino od nas) nepredstavljivo visokih vsot.

Sistem, ki temelji na gospodarski rasti in ustvarja permanentne krize vseh vrst, je vzpostavil stanje akumulacije različnih kriz, od okoljske in zdravstvene do ekonomske, družbene in politične, ki so posledica ukoreninjenega izkoriščanja narave in ljudi. To je za nas normalno. Ravno ta »normalnost« je problem, ker povzroča krize vseh vrst, sistem »normalnosti«, temelječ na gospodarski rasti, pa krizo vseh kriz.

Iskanje alternativ je pripeljalo do platforme, praks, strategij, politik odrasti, kako živeti onkraj »normalnosti«. Odrast kritizira gospodarsko rast. Hkrati pa postavlja hipotezo, da sta zmanjševanje obsega bolj razvitih, bogatejših gospodarstev in njihova transformacija v brezogljično družbo mogoča, potrebna in zaželena. Odrast skuša odgovoriti na bistveno vprašanje trenutne geološke dobe, antropocena: kako bo naša oblika življenja preživela oziroma kako lahko vsi živimo dobro? Povedano drugače: kako lahko živimo dobro brez prelaganja stroškov in dolgov na druge, na planet in prihodnje generacije? To je tudi ključno vprašanje, s katerim se ukvarja mednarodna skupnost odrasti.

Je gospodarska rast res kazalnik razvoja?

Gospodarska rast neizogibno povečuje obseg proizvodnje, kar pa negativno vpliva na družbo in okolje. BDP kot indikator gospodarske aktivnosti mora stalno eksponentno rasti, v nasprotnem primeru pride do recesije. Obsedenost z gospodarsko rastjo kot edinim merilom napredka, razvitosti in družbenega blagostanja se je prelevila v izključni cilj vseh držav, v obljube o boljšem življenju, odpravi revščine in zmanjšanju brezposelnosti, zato ne presenečajo nastopi političnih voditeljev in ekonomistov, ki nam obljubljajo višjo gospodarsko rast kot civilizacijsko normo in nujo. Hkrati pa nam ne povejo, da BDP ne ločuje med dobrimi in slabimi gospodarskimi dejavnostmi. Gospodarske rasti nimamo samo takrat, ko so produkti »dobri«, na primer nakup kruha, delujoče javno zdravstvo ali vlaganje v znanost, ampak imamo rast tudi takrat, ko pride do »slabih« dejavnosti, kot so na primer epidemije, oboroževanje ali razlitja nafte. Hkrati pa BDP ne upošteva koristnega neplačanega dela, recimo skrbstvenega in prostovoljnega, ter ignorira storitve ekosistema (uporaba naravnih virov, fotosinteza, sončna svetloba, veter, itd.). Gospodarska rast teži k skrbi za širitev in dobičkonosnost korporacij, k ekspanziji ekonomskih subjektov, njihovi rasti in materialnemu razvoju.

Že zdaj človeštvo presega meje varnega operativnega prostora na Zemlji in nič ne kaže, da bi se gospodarstvo razdruževalo (decoupling) od uporabe virov ali onesnaževanja, vsaj ne v zadostnem obsegu. Gospodarska rast se ohranja fiktivno z dodatnim zadolževanjem, nižanjem okoljskih standardov, podaljševanjem delovne dobe, zmanjševanjem sredstev za socialno varnost ipd. Rast za vsako ceno tako ustvarja družbene vrzeli in gospodarsko nestabilnost ter ogroža demokracijo.

Dejstvo, da eksponentna rast gospodarstva, prebivalstva in porabe virov v 21. stoletju zaradi omejene razpoložljivosti naravnih virov ne bo mogla trajati večno ter da bo izkoriščanje virov preseglo meje njihove obnovljivosti, ki bo vodilo v zlom družbeno-ekonomskega in ekološkega sistema, je predvidevalo že poročilo Rimskega kluba »Meje rasti« leta 1972 (ekonomisti so ga že takrat zaničevali). Omejitve so se danes vrnile na politično agendo na planetarni ravni. Brezogljično gospodarstvo industrijske potrošnje ni nikoli obstajalo, vendar če ne želimo doživeti popolnega podnebnega zloma in sami propasti, moramo glede na Pariški podnebni sporazum 2015 do leta 2030 zmanjšati emisije za 50 odstotkov in jih do leta 2050 povsem odpraviti. Izpusti so stranski produkt naših družbeno-ekonomskih dejavnosti in emisije CO2 eksponentno rastejo skupaj z BDP-jem, kot kaže spodnji graf (graf 1). Večji ko je BDP, večji so izpusti CO2.

Ajda Pistotnik Biophysical Boundaries Graph 2

O’Neill, Dan. 2018. 'Biophysical Boundaries Transgressed versus Social Thresholds Achieved by Nation', 'A Good Life For All Within Planetary Boundaries': https://goodlife.leeds.ac.uk/

Fosilna goriva in njihove tehnologije so spremenili kmetijske in industrijske procese, mobilnost blaga in ljudi ter zemljepisna območja mest in podeželja. Vrednote ljudi, načini razumevanja in družbena organiziranost so se preoblikovali s fosilnimi gorivi in njihovimi tehnologijami (Norgaard 2019, str. 114). Nikoli ni bilo industrijskega gospodarstva, ki ni temeljilo na fosilnih gorivih. Nujna je torej povsem nova vrsta gospodarstva. Ker pa so gospodarstva odvisna od družbene strukture, to pomeni novo družbeno ureditev in nova sredstva za socialno varnost. Ob prepoznavanju podnebnih sprememb, ki jih povzročajo ljudje, kot resnega strukturnega problema dajejo oblikovalci politik, korporacije, finančniki in vsi, ki so vlagali v ekonomijo fosilnih goriv, še vedno prednost ohranjanju sistema in vzbujanju upanja na novo tehnologijo, ki bi lahko zagotovila rešitev (Spash in Smith 2019, str. 217). Problem je, da se sama oblika in funkcija naših političnih ekonomij upirata prepoznanju resnosti razmer in tudi kakršnemu koli prevajanju tega v ugotovitev, da je potrebno konkretno in takojšno primerno ukrepanje. (Morgan in Fullbrook 2019, str. 5).

Večina ekonomistov okoljske probleme razume kot izolirane, enkratne primere nepopolnosti trga. Kot opisuje Kallis, je gospodarska rast »integriran kulturni, politični, ekološki in gospodarski proces, ki se kaže kot povečanje skupne tržne vrednosti vsega blaga in storitev (BDP)«. Odrast kot njeno nasprotje pa »je proces politične in družbene preobrazbe, ki zmanjšuje throughput družbe (pretok energije in virov v družbo in iz nje), hkrati pa izboljšuje kakovost življenja« (Kallis 2018, str. 292), ker jo razdružuje, zlasti na skupni družbeni ravni, od pretoka materialov in energije. Dejstvo je, da obljube o pretiranem materialnem razkošju za vsakogar ni mogoče izpolniti, ker za to na tem planetu ne obstaja niti fizični niti ekološki prostor. Graditi moramo na lekcijah iz preteklosti ter obilici socialnih in solidarnostnih pobud.

Odrast ni recesija

Govorijo nam, da če se odrečemo rasti, tvegamo gospodarski in družbeni kolaps, toda nenehna gonja za eksponentno gospodarsko rastjo ogroža ekosisteme, od katerih je odvisno naše preživetje. Tako poslušamo vedno enak odgovor na recesijo, vsesplošen poziv k ponovni oživitvi potrošnje in zagonu rasti. Tisti, ki ta konsenz postavljajo pod vprašaj, se na hitro odpravijo kot cinični revolucionarji ali sodobni ludisti (Jackson 2019, str. 213). Naj bo jasno, da odrast nikakor ni enako kot recesija, čeprav jo nekateri zavajajoče imenujejo tako. Ne gre je enačiti niti z gospodarsko recesijo niti z negativno rastjo, zato si pojma ne smemo razlagati dobesedno (Kothari, Salleh, Escobar, Demaria, Acosta 2019, str. 149). Termin odrast združuje predpono od-, ki »kot del glagola med drugim izraža ločevanje, oddaljevanje, odstranjevanje (oditi, odvreči) ali izvršitev dejanja oziroma konec nekega stanja (odpeti, odigrati); in rast kot pri ’ekonomski rasti‘, ’rasti BDP-ja‘ ali ’siloviti rasti‘« (Domazet in Dolenec 2018, str. 101).

A v smislu odrasti rešitev ni niti zategovanje pasu niti večji deficit. Oboje je sicer problem, ker je namreč cilj obeh ukrepov obnovitev rasti; pristaši odrasti jima nasprotujejo prav zato, ker koreninita v imaginariju rasti. Tudi tisti, ki si porabe in rasti želijo le kratkoročno, za izhod iz krize, ter upajo, da bodo idejo rasti pozneje presegli, se ne zavedajo, da ta kasneje ne bo nikoli prišel, saj se rast trajno legitimira prav s strahom pred prikaznijo recesije in krize (D’Alisa, Kallis in Demaria 2019, str. 273). Zaradi negativnih družbenih posledic recesije je reprezentacija rasti kot »skupnega dobrega« postala prevladujoč diskurz, poleg tega pa se nasprotovanja rasti dosledno spoprijemajo s kapitalističnim finančnim obvladovanjem političnih sistemov (Andreucci in McDonough 2019, str. 133). Oblikovalci politik in ekonomisti so se navadili, da rast BDP-ja enačijo s človeškim napredkom in povečanjem blaginje, zato napačno sklepajo, da upad BDP-ja nujno povzroči zmanjšanje blaginje. Odrast zahteva popoln prehod na drugo vrsto gospodarstva, ki pa ne zahteva rasti (Hickel 2019, str. 57).

Literatura o odrasti trdi, da je v državah z visokim dohodkom mogoče zmanjšati skupno gospodarsko aktivnost, hkrati pa ohraniti, celo izboljšati kazalnike človekovega razvoja in blaginje ter ostati znotraj planetarnih omejitev. Odrast ni le oblika kritike, ampak zajema tudi raznolike in med seboj povezane pozitivne utopične vizije sveta. Ponuja vrsto poti za družbeno preobrazbo, da bi bile te utopije mogoče.

Biofizični in družbeni kazalniki razvoja

Odrast zagovarja, da bi fiskalne politike morale ocenjevati vplive na družbeno blaginjo in okolje, zato bi bilo treba v odločevalskih procesih količinsko ovrednotiti biofizične kazalnike (izpusti CO2, raba naravnih virov in pesticidov, poraba in onesnaženje vode itd.) ter jih povezati z doseganjem družbenih kazalnikov (prehrana, prihodek, družbena enakost, izobrazba, dostop do energije, zaposlenost itd.). Skratka, meriti bi bilo treba, kako dobro živimo in hkrati kako blizu planetarnih omejitev. Na svetu zdaj ni države, ki bi istočasno zadostila obema pogojema (graf 2), kar je pokazala študija na vzorcu 150 držav Univerze v Leedsu leta 2018. Najbližje tema pogojema je Vietnam (v grafu VNM), ki presega najmanj biofizičnih (horizontalna premica) in dosega največ družbenih kazalnikov (vertikalna premica). Po drugi strani Nemčija (DEU) sicer dosega vse družbene kazalnike, a podobno kot Slovenija presega skoraj vse biofizične mejnike.

Ajda Pistotnik Co2 Emissions Vs Gdp Graph 1 Smaller

2016. ‘Global Carbon Project: Maddison (2017)’, 'Our World in Data', CC BY: https://ourworldindata.org/ grapher/co2-emissions-vs-gdp?tab=chart&country=®ion=World

Odrast misli biofizične in družbene kazalnike hkrati ter je tudi ključna beseda, ki jo bogatijo različni pristopi in miselni tokovi, kot so demokracija, pravičnost, ekologija, skrbstvo, kritika razvoja itd. Je platforma, ki išče in povezuje različna zavezništva z že obstoječimi praksami, pobudami ali strategijami, kot so skupnostne valute, temeljni in maksimalni dohodek, zadruge, sindikati, skupnosti povratka k zemlji – neoruralci, deljeno delo, revizija dolga, nepokorščina, skupnina (commons), urbani vrtovi, buen vivir itd., lahko pa je tudi način življenja. Odrast je proces politične in družbene transformacije, ki zmanjšuje družbeno pretočnost in izboljšuje kvaliteto življenja ter se osredotoča na potrebe, skrb in reprodukcijo, manjšo potrošnjo in krajšo verigo produkcije. Gre za normativni koncept z analitičnimi in praktičnimi preizkusi ter implikacijami. Obstajata dva pristopa: fizični in kulturni. Fizični temelji na delih Nicholasa Georgescuja-Roegena (ki je za nekatere oče ideje odrasti) o entropični razsežnosti ekonomskih procesov. Gre predvsem za pristope, ki opozarjajo na bizarno logiko neskončne rasti na končnem planetu. Po drugi strani kulturni pristop izhaja na primer iz del Ivana Illicha o uporabniku prijazni družbi, Sergea Latouchea o kritiki razvoja in Andreja Gorza (prvi, ki je uporabil besedo odrast v francoščini – decroissance) o politični ekologiji itd. (Liegey in drugi 2015, str. 28–29).

Odrast predlaga mrežo sprememb na področju dostopnosti stanovanj, urbanega načrtovanja, prometa, kmetijstva, energetskih sistemov, denarja, prerazporeditve premoženja – obdavčitev, biotske raznovrstnosti, oskrbovalnih verig, proizvodnje, upravljanja programske opreme, strojne in mehanske tehnologije, zaposlovanja in delovnih pogojev, blaginje, zdravstva, izobraževanja, demokracije in drugega. Ti predlogi lahko skupaj vodijo v načrtovano pravično zmanjšanje proizvodnje in potrošnje.

Spremenimo logiko dolga

Termin odrast se je oblikoval v znanstvenih krogih v sedemdesetih letih in se potem nadalje razvijal ter širil, aktivisti pa so ga prvič uporabili v praksi v Franciji na začetku leta 2000 v kampanjah za mesta brez avtomobilov, proti oglaševanju v javnem prostoru, za brezplačne javne obroke hrane ipd. Prav tako pa so te njihove izkušnje in dognanja oblikovali nove znanstvene razmisleke. Danes gibanje za odrast ni ne jasno definirano ne homogeno. Je polje znanstvenih razprav in raziskav, ki je sooblikovalo tudi mednarodno mrežo. Research&Degrowth in Degrowth.info. Izrazit interdisciplinarni pristop pa spodbuja, da se akademski balonček razpoči in aktivno vključi tudi civilno družbo ter torej z njo dejansko sodeluje in tudi zato lažje vstopa v prostor političnega. Največji in najrelativnejši prostor takšnega tipa, prostor premisleka o ekološki in družbeni trajnosti, ki je potrebna za radikalno reorganizacijo družbe in dekolonizacijo naših imaginarijev, so bienalne mednarodne konference odrasti. To so prostori srečanja in pretresanja aktualnih razmislekov raznolike skupnosti odrastnikov, ki jo vse bolj zanima tudi vpliv na (mednarodno) politično agendo.

Pregled širokega nabora raziskav, relevantnih za hipotezo o odrasti, omogoča vpogled v znanstvena vprašanja in širše razumevanje platforme, kot je odrast. Raziskave o zgodovini idej in ekološki ekonomiji ponujajo dve temeljni zamisli o odrasti: da je rast ideološki konstrukt in da je ekološko nevzdržna. Potem ko gospodarstvo in družbe postanejo stabilni brez rasti, se odpirajo nova vprašanja, ki jih raziskovalne skupnosti obravnavajo v omenjenih in drugih disciplinah (Kallis, Kostakis, Lange, Muraca, Paulson in Schmelzer 2018).

Eden od problemov, ki se pojavljajo, je vprašanje dolga in večnega zadolževanja: da gospodarstva lahko rastejo, se morajo zadolževati, da odplačujejo dolgove, pa morajo spet rasti. In ker gospodarstva ne rastejo dovolj hitro, da bi lahko poravnavala dolgove, jih poskušajo odplačevati z varčevalnimi ukrepi in privatizacijo. To vzpostavlja nadzor nad izdatki socialne države, dohodki, socialnimi storitvami in prostim časom. Dolg ne ogroža kapitalistične ekonomije, ravno nasprotno, je njeno jedro, kjer družbeni običaji in zakoni dajejo prednost odplačevanju dolga in ne odpisu. To pomeni zaščito upnikov, ne dolžnikov. Ekonomija dolga je izraz moči in vpliva financ, kar je posledica njihovega položaja v gospodarstvu (Graeber 2014). V Evropski uniji deluje več kot 7000 finančnih institucij, Evropska bančna federacija pa trdi, da je bančni sistem EU največji na svetu, kar trikrat večji od tistega v ZDA in štirikrat večji od japonskega. Je tudi najhitreje rastoči na svetovni ravni. Tako ne preseneča dejstvo, da je odpis dolga postal tabu ter da je neplačevanje povezano s ponižanjem in izgubo pravic. Spomnimo se le Grčije med zadnjo finančno krizo.

Eden od načinov, kako nasprotovati dolgu in se mu upirati, je revizija, pregled dolga, ki lahko vodi ne samo v prestrukturiranje dolga, ampak tudi v njegov (delni) odpis. Revizijo in odpis dolga zagovarja tudi skupnost odrasti. Odpis dolga ni bil tabu od nekdaj, to prakso so poznali že v Mezopotamiji, kjer so kralji odpisali dolgove ljudem, da so pomirili množice, ali kot je rekel Hamurabi, da mogočni ne bi tlačili šibkih. Danes pa se nastanek gibanj za revizijo dolga in posledično njegov odpis povezuje z globalno koalicijo, civilnodružbenimi gibanji v devetdesetih letih, ki so zagovarjala odpis dolga najrevnejšim državam globalnega juga. Kampanja je takrat še kar uspela, ko je več kot 70.000 ljudi obkrožilo srečanje G7 v Birminghamu (Veliko Britanija) in zahtevalo odpis dolga 52 državam, potem pa je ameriški kongres leta 2000 zaradi pritiskov za dvostransko in večstransko razbremenitev dolga namenil 769 milijonov dolarjev. Leta 2006 se je zgodil precedens v mednarodni skupnosti, ko je Norveška kot upnica petim državam enostransko odpisala dolg v vrednosti 62 milijonov dolarjev.

Med pandemijo je Mednarodni denarni sklad (IMF) spomladi oznanil odpis 200 milijonov dolarjev dolga 25 državam v šestih mesecih. Seveda je dobrodošlo, da se takšna institucija zaveda resnosti globalne zdravstvene situacije in njenih posledic, da pomaga državam, da obdržijo denar za nujno spopadanje s pandemijo, zdravstvene izdatke in socialno zaščito. IMF sedi na 27 bilijonih dolarjev in ima več kot 135 bilijonov dolarjev v zlatu. Zato gibanje odrasti zahteva, da se mora dolg odpisati večjemu številu držav in za daljše obdobje, tudi za naslednje leto, ker je to najhitrejši način finančne pomoči, potrebne tako za zdravstvene sisteme kot tudi za humanitarno in ekonomsko krizo, ki bo sledila.

Mozaik odrasti kot odgovor

Ker odrast poskuša odgovoriti na sistemsko krizo, to lahko stori le z raznolikim mozaikom alternativnih predlogov in praks ter ob zavedanju, da ne more ponuditi le preproste, enoznačne rešitve, saj je sistem kompleksen, večplasten in dinamičen. Zato je toliko bolj pomembno, da vsebine, kritike in hipoteze temeljijo na znanstvenih dognanjih. Ta preizkuša radovedna civilna družba. Enako pomembno pa je, da znanost in civilna družba konstantno vzajemno sodelujeta, saj so za transformacijo potrebne tako raziskave kot tudi organiziranje za spremembo. Za podnebne spremembe ne bi vedeli, če ne bi bilo znanosti: le beleženje, zbiranje podatkov in uporaba zapletenih modelov predvidevanja ter njihova interpretacija so prispevali k temu, da je javnost izvedela, kako grozeče so (pred časom še nevidne) spremembe podnebja in da te pravzaprav povzroča človek, mi. Če civilna družba ne bi prisluhnila tem glasovom, gibanje za podnebno pravičnost ne bi obstajalo oziroma mladi ne bi protestirali na ulicah, kjer zahtevajo nazaj svojo prihodnost, in ne bi imeli glasnice znanosti Grete. Njeno glavno sporočilo je preprosto: politiki morajo upoštevati znanost. Če želimo, da odrast postane osrednja ideja, ne moremo samo zmagati v bitki idej, ampak tudi prispevati h grajenju množičnega družbenega gibanja, ki bo politike prisililo, da opustijo imperativ rasti. Za spremembo političnih sistemov so potrebni ukrepi.

Postati moramo bolj ponižni glede tega, kako pametni smo. Če bi bili tako pametni, ne bi bili v tej hudi stiski in normalnost ne bi pomenila živeti krizo. Znanost in znanstvena skupnost lahko postaneta del rešitve, pri tem pa moramo tudi priznati, da je znanost del problema. Znanstveno izobraževanje, raziskovanje in sodelovanje pri upravljanju in politiki se morajo preusmeriti od ošabnosti znanstvenikov kot dejavnikov materialnega napredka prek specializacije k znanstvenikom kot ponižnim iskalcem razumevanja celotnih hitro spreminjajočih se sistemov (Norgaard 2019, str. 114). Moramo verjeti, da obstajajo alternative, med katerimi lahko izbiramo. Če jih ni, če je vse določeno, potem nima smisla, da razpravljamo. Transformativne politike zahtevajo posebne oblike repolitizacije, ki so v skladu s trenutnim stanjem sveta. Več pozornosti moramo nameniti skrbstvenemu delu in ustrezno vrednotiti poklice, ki so se med krizo zopet izkazali za bistvene. Da bi zagotovili pravičen prehod, delavci iz uničujočih industrij potrebujejo dostop do usposabljanj za nove vrste dela, ki je regenerativno in čistejše. Na splošno moramo skrajšati delovni čas in uvesti sheme delitve dela. Poleg tega je treba demokratično določiti in uvesti minimalni in maksimalni dohodek oziroma največjo razliko med njima. Medtem ko je nekatere gospodarske panoge, kot so proizvodnja fosilnih goriv, vojska in oglaševanje, postopoma treba odpraviti, moramo spodbujati druge, kot so zdravstveno varstvo, izobraževanje, obnovljiva energija in ekološko kmetijstvo (Degrowth: New Roots for the Economy).

Nastale krivice so zdaj postale vidne in vrnitev v »normalno« ni možnost, saj je bila ta normalnost problem. Konec pandemije odpira nove poti v našem nenehnem boju za osvoboditev od paradigme rasti, ki onesnažuje ozračje, uničuje biosfero in poglablja socialno-ekonomske neenakosti. Po pandemiji imamo priložnost reorganizirati naše družbe in skupnosti tako, da bomo spodbujali dobro življenja. To temelji na kolektivnem odločanju pri proizvodnji in reprodukciji skupnega in javnega bogastva. Ta kriza nas poziva, da razmislimo o prednostnih nalogah našega globalnega gospodarstva na splošno in glede na naše dnevne prioritete ter o tem, kakšne bi lahko bile alternative sedanji normalnosti: več časa za skupnost, vzpostavljanje odnosov, skrb za planet in drug za drugega (Feminist degrowth reflections ).


Seznam virov in literature

Norgaard, Richard B. 2019. ‘Economism and the Econocene: a coevolutionary interpretation’, in The Real-World Economics Review, Economics and the Ecosystem. Issue No. 87. 19 March, str. 114. paecon.net.

Spash, Clive L. and Tone Smith. 2019. ‘Of ecosystems and economies: re-connecting economics with reality’, in The Real-World Economics Review, Economics and the Ecosystem. Issue no. 87. 19 March, str. 217. paecon.net.

Morgan, Jamie and Edward Fullbrook. 2019. ‘Introduction: Economics and civilization in ecological crisis’, in The Real-World Economics Review, Economics and the Ecosystem. Issue No. 87. 19 March, str. 5. paecon.net.

D’Alisa, Giacomo, Giorgos Kallis and Federico Demaria (Ed.). 2015. Degrowth: A Vocabulary for a New Era. Routledge, str. 216.

Jackson, Tim. 2015. ‘New Economy’, in Degrowth: A Vocabulary for a New Era. Routledge, str. 213.

Andreucci and McDonough. 2019. In Degrowth: A Vocabulary for a New Era by Giacomo D’Alisa, Giorgos Kallis and Federico Demaria (Ed.), Routledge.

Hickel, Jason. 2019. ‘Degrowth: a theory of radical abundance’, in The Real-World Economics Review, Economics and the Ecosystem. Issue no. 87, 19 March, str. 57. paecon.net.

Kothari, Ashis, Ariel Salleh, Arturo Escobar, Federico Demaria and Alberto Acosta et al. 2019. Pluriverse: A Post-Development Dictionary. Tulika Books and Authors Upfront.

Domazet, Mladen and Danijela Dolenec. 2018. ‘Degrowth as a Reconstruction of Utopian Energies’, in Journal for the Critique of Science, Issue 273, str. 101

Liegey, Vincent, Anne-Isabelle Veilot, Christophe Ondet, Stephane Madeleine. 2015. Projekt Od-rasti: Manifest za brezpogojno podporo za neodvisnost. Sanje, Ljubljana, str. 28–29.

Kallis, Giorgos, Vasilis Kostakis, Steffen Lange, Barbara Muraca, Susan Paulson, and Matthias Schmelzer. 2018. ‘Research On Degrowth’, in Annual Review of Environment and Resources. doi.org.

Graeber, David. 2014. Dolg: Prvih 5000 let dolžništva. Založba /cf, Ljubljana. *Degrowth: New Roots for the Economy. degrowth.info.

Feminisms and Degrowth Alliance (FaDA). Feminist degrowth reflections on COVID-19 and the politics of social reproduction, Degrowth.info, (20 April 2020): degrowth.info.

Stališča in mnenja, objavljena v tej rubriki, odražajo načela akademske svobode in ne odražajo nujno stališč konfederacije L'Internationale in njenih članov.