Ursula Kroeber Le Guin svoje romane postavlja v izmišljene svetove, v katerih prikazuje prepletanje človeških in nečloveških stvari1 v skupne zgodbe, prežete z raziskovanjem alternativnih političnih sistemov, v katerih so prepoznavni tudi avtoričini okoljevarstveni vzgibi, kakor tudi njena zavezanost egalitarni družbi, pacifizmu in mistiki. V romanih osvetljuje različne vidike napredka in predlaga bivanje brez ostrih razmejitev med stvarmi v svetu. Ob bok postavlja zelo različne ideje o napredku; tiste, ki so rezultat kategorialne razmejitve med stvarmi (med človeškimi in nečloveškimi subjekti, med živo in neživo naravo), ki proizvajajo mitologije o koristnosti, hierarhiji, patriarhiji, religijah in drugih nasilnih sistemih; ter tiste, ki izhajajo iz fizikalno-tehnološkega napredka, usmerjene v enakovredno distribucijo znanja in upoštevanja vseh stvari v svetu, da postanejo enakovredno upravičene do dobrohotnih učinkov tehnologij in znanj. Le Guin preko literarnih likov razkriva nečloveške mentalne procese, ter išče besede, s katerimi bi natančno izrazila anarhistične in feministične etične pozicije, zaznamovane s holističnimi in večpomenskimi postopki.
Njeni romani so kljub fantastični zasnovi z bogato uporabo fabule izrecno realistični. Le Guin svoje svetove uporablja za razmišljanje o posameznih vidikih civilizacijskih problemov, na katere mora obstajati odgovor, če želimo ohraniti življenje na Terri. Njene zgodbe so izmišljene, hkrati pa so tudi dobesedno mišljenja realnost v najbolj surovi obliki v vsej kompleksnosti z zelo malo ideološke pristranosti. Tudi tedaj, ko v vsaki od knjig, bodisi skozi pripovedovanje mitov, zgodovinskih vložkov ali spominov iz dotičnega planeta bodisi v opisu najbolj pretanjenih filozofskih in mističnih debat njenih likov, razmišlja o teh vprašanjih, jih še vedno drži povsem v stiku s sedanjostjo. Trajnostne in za enkrat še neznane tehnološke zmožnosti so pomemben element njenega pisanja, kajti te ji omogočajo hkratnosti in potovanja med svetovi, vendar te ne služijo za fascinacijo nad tehnološkim napredkom, temveč predvsem za razvijanje filozofije časa, v kateri vse kar je bilo, kar je in kar bo obstaja sočasno v hkratni točki. Koncept časa prepoznavam kot eno od osrednjih kategorij za razumevanje napredka. Če čas razumemo linearno, kot naj bi bilo to značilno za sodobno zahodno družbo, potem ravno ta vseprisotni časovni občutek za svet lahko vodi v idejo vedno večje akumulacije. Ker je čas tako vseprisotna kulturna kategorija, jo je težko misliti in aplicirati drugače, zato Le Guin v več romanih ponudi različne koncepcije časa. V noveli Začetni kraj, v kateri glavna lika bežita pred socialno stisko v tem svetu, v svetu somraka, v katerem je en dan enako dolg kot ena ura na oni strani, prikaže, kako se čas v mentalnem prostoru razteza in krči. Nekoliko humorno pripomni, da ima ura toliko opraviti s časom kot imata zobotrebec ali vžigalica s smreko. (Le Guin, 1995b, str. 52) Mehanično merjena ura je tako zgolj neznaten tehnološki izmet časovne dimenzije. Tovrstno mišljenje o času in prostoru je Le Guin črpala iz navdušenja nad teoretskim poljem kvantne fizike in nemalokrat se v njenih biografijah omenja, da je pomembno vlogo pri razmišljanju o tehnologiji imel prijatelj njenega očeta Julius Robert Oppenheimer, eden od očetov atomske bombe in kasneje eden najglasnejših kritikov njene uporabe. (Spivack, 1984, str. 2) Kakorkoli je to poznanstvo res vplivalo na njeno delo, je bila Le Guin zaprisežena pacifistka in ta vidik zelo močno prežema njene romane. Preobračanje kategorij kot so čas, prostor, materija venomer usmerja v neselektivno empatijo, s tem kar je, kar je bilo in kar bo.
Za trenutek bi se pomudila pri tistem delu njene biografije, ki je metodološko za njeno romanopisje morda še bolj pomembno. Njen oče je bil znan antropolog, njena mati pa psihologinja in avtorica biografije Iši v dveh svetovih [Ishi in Two Worlds] (1961) o zadnjem preživelem članu staroselskega klana Yahi, ki je bil njihov družinski prijatelj. (Spivack, 1984, str. 18) Vprašanja kolonializma prežemajo vse njene svetove in so podstat slehernega razmišljanja o ekologiji, feminizmu ali ideji o napredku. Najbolj zreli civilizacijski dekolonialni vidik pisateljica razkriva skozi pravilnik o vzpostavljanju prve komunikacije z novim planetom v romanu Leva roka teme, ki od glavnega lika za ceno strašnega telesnega naprezanja in izpostavljenosti smrti, zahteva popolno nevsiljivost in nujo po prostovoljni privolitvi staroselcev za vzpostavitev komunikacije z neznanim svetom. Zahtevo po karanteni kulturnih dobrin ekumenski odposlanec Genly Ai prekrši samo enkrat, ko ga prijatelj v najbolj intimnem trenutku njunega subtilnega latentno erotičnega razmerja prosi, da ga nauči telepatskega jezika. Ta prekršek nastopi v istem trenutku, ko Genly Ai globoko in prežemajoče začuti svojega prijatelja ne kot tujega hermafrodita, temveč kot poliamorfa v vsej svoji polnosti, ne kot nekaj drugega, nekaj vmes, temveč kot nekaj celostnega, celo bolj popolnega od sebe. Gre za trenutek popolnega spoštovanja in razumevanja. Če bi se odposlanec za vsako ceno držal pravilnika o nevsiljevanju in se prekršku odrekel, bi v najboljši veri utegnil privesti do izpraznjenega birokratizma ter poteptal vzvišena čustva solidarnostni in ljubezni do Estravena, kot se to na primer postopoma v dvesto letnem obdobju zgodi na anarhistični luni Anarres v romanu The Dispossesed. Ali na primer v Orgoreynu (Leva roka teme), ki že meji na nacizem s proto-celicami koncentracijskih taborišč. Ta Genlyjev prekršek se mi zdi pomemben, ker v njem prepoznavam nujno ambivalenco, ki jo Le Guin zahteva od sebe in svojega bralstva. V takšnih podrobnostih, ki so v vseh romanih posute zelo na debelo in v številnih zapletih, prepoznavam njeno zavezanost neideološkem, nedogmatskem pogledu na stvari. Zato noben njen svet ni brez protislovnosti, nobena družba brez napak, noben lik brez sebičnosti, nobena pozicija brez protipozicije in to se mi zdi zelo pomembno, če razmišljamo o tehnološkem napredku ali ekoloških in femističnih vprašanjih, ki jih naslavlja.
Avtoričino ambivalenco so interpreti razumeli na zelo različne načine. Tony Burns v analizi politične teorije znanstvene fantastike in utopične literature Ursule Le Guin v romanu The Dispossessed navaja številne kritičarke in kritike, ki so spodbijali njeno feministično perspektivo kot nezadostno, kajti radikalne feministične struje so ji očitale humanizem, ki ne prepoznava privilegija moškega govorca v odnosu do družbe. (Burns, 2010, str. 224) Tudi mene je sprva nekoliko zmotilo, da pisateljica tako pogosto oziroma skoraj praviloma govori z vidika osrednjega lika romana, ki je moški. Ta pozicija izrekanja je problematična, kajti govoriti iz ženskega vidika o znanstvenih, tehnoloških, političnih in mističnih zadevah, je precej drzno in že samo po sebi premošča nekatere samoumevnosti, predsodke in segragacije. To premostitev napravi v romanih na primer Octavia E. Butler, ki v center pripovedi postavlja temnopolto žensko (Butler, 2005). Pri tem Butler gre še mnogo dalj, saj pripiše pomen, ne samo drugim neantropomorfnim inteligentnim bitjem, temveč tudi drugim preobrazbenim strujam. Njen roman Cray's Ark [Crayeva Barka] najbolj odmeva v trenutni pandemični situaciji z invazijo nezemljanskih mikroorganizmov. (Butler, 1996) Butler napravi velik korak stran od antropocentrizma, česar Le Guin v svoji zavezanosti humanizmu ne stori, čeprav je intenca njenih romanov vse prej kot antropocentrična. Kljub temu lahko v njenih romanih prepoznamo tudi ekološko in feministično vizuro. V primeru okrutne, rasistične, izkoriščevalske, sadistične okupacije planeta Athše v noveli Beseda za svet je gozd se srečamo s priskutnim, šovinističnim, militantnim stvorom v obliki vojaškega poveljnika iz Terre, ki postavljen v zelen tropski raj in na las spominja na poblaznele polkovnike v vietnamski vojni. V noveli se kaže popolna izenačitvev kolonialnega kompleksa superiornosti z ekološko nemarnostjo (do gozda, do zemlje, do divjadi) in objektivizacijo žensk tako tistih, ki so pripeljane iz Terre kot staroselskih.
Napredek in razvijanje stanja človeka
Zdi se, da je bila Le Guin z vztrajanjem pri ambivalenci usmerjena v spodbijanje ustaljene kategorialnega aparata. Življenjske usode svojih likov sledi v luči preobrazbe, ne v luči napredka in v romanih je zelo prisoten vpliv daoistične filozofije, še posebej Lao Zi-ja in njegovega koncepta wu wei – delovanja v nedelovanju. Daoistični vplivi so lepo prevedeni v gathenskem konceptu nusuth, v prevodu nič ne de in netrans, posebni obliki meditacije, ki se izraža v skrajnem čutnem zavedanju, ki se izraža v zanikanju namesto poimenovanju.
V romanu Leve roke teme, v katerem je osrednja tema drugost transpolnosti na planetu, ki ga naseljujejo poliamorfni humanoidi, ki spolno vlogo izrazijo zgolj v eni šestini svojega življenja, v ostalem času pa ostanejo nespolni. Ti poliamorfi prevzemanje trajne spolne identitete kot je ženskost ali moškost razumejo kot skrajno perverzno in druge svetove sprva razumejo zgolj kot kulturo spolnih izprijencev. Čeprav so drugost, spolna identiteta in rasa najpomembnejše tkivo romana, se dejstva, da je osrednji lik Genly Ai temnopolt teranec dotakne čisto bežno, njegov izgled omeni povsem brezbrižno in prav s tem poudari željo, da naj bi se rasa razumevala prav tako, kot nekaj povsem trivialnega ter proti koncu romana doseže tudi to, da spolna identifikacija zasede isto mesto nepomembnosti in trivialnega razlikovanja. Na ta način avtorica razmišlja tudi o vprašanju feminizma in izbire spola svojih protagonistov. Pisateljica poskuša razmišljati o poskusih opuščanja kakršnikoli esencializmov.
Interpretacija enega od manj znanih romanov City of Illusions [Mesto iluzij], je zato prav toliko izmuzljiva kot skrivnostna vladajoča rasa. Domnevni kolonisti (Shing) nad vsemi vrstami na Terri uvejavljajo izjemno preprost in neverjetno privlačen zakon, to je zakon o spoštovanju življenja, ki ga izvajajo z nadzorom uma. Skozi roman se bralka sprašuje, kako bi lahko bila zaščita življenja zlonamerna stvar. In spet smo soočeni z avtoričino brezkompromisno ambivalentnostjo. Ni naključje, da je poleg (domnevnih) kolonistov edini nezemeljan glavni protagonist Falk, ki ga označujejo posebne fizične lastnosti (rasa). Falk je iztrgan iz svojega kulturnega okolja in popolnoma prikrajšan za svoj spomin, s popolno amnezijo, ki so jo (domnevno) nad njim izvedli kolonisti. Šele, ko sem primerjala to z gozdom zaraslo severnoameriško celino v neki daljni prihodnosti, z ugrabljenimi staroselskimi severnoameriškimi in avstralskimi otroki 20. stoletja, se mi je razkrijil globlji pomen romana. Razkrije se mi tudi, zakaj avtorica bralca pusti v nevednosti glede resničnega izvora Shingov. Celo z najplemenitejšimi nameni, kot je spoštovanje do življenja, je želja po podrejanju in vladanju nasilna in neodpustba.
Primerov, kako se neka želja po utopičnem svetu, rojenem iz revolucije ali iz pravnega sistema ali po tem, da bi naredili nekaj dobrega, izjalovi v njeno nasprotje, je v vsakem romanu kar nekaj. V Zgodbah iz Zemljemorja glavni lik v želji, da bi potešil skrb svojih staršev, ki niso vedeli ali je živ ali mrtev, povzroči njihovo preganjanje. V orgoreyski družbi se počasi v želji po nadzoru in redu začne pojavljati birokratski despotizem. Revolucijo Le Guin konsistentno na več mestih v romanih prikaže kot tisto, ki v najboljši želji začne proizvajati svoje nasprotje, kot se to zgodi v Nebesni žagi [The Lathe of Heaven], ko o znanstvenem revolucionarju dr. Haberju zapiše: “[Y]ou’re handling something outside reason. You are trying to reach progressive, humanitarian goal with a tool that isn’t suited to the job. (Le Guin, 1999, str. 103)”
Napredek in podnebje
Pri Le Guin je podnebno okolje na določenem planetu ali svetu ujeto v povratno zanko “civilizacija-podnebje”, pri čemer je civilizacija takšna kot je, zaradi okolja, okolje pa je takšno kot je (uničeno ali izropano ali neokrnjeno ali kruto ali blago) zaradi civilizacije.
Na svetovih, v katere stopamo skozi pisateljčine romane, se politični sistem (kapitalizem, avtokracija, anarhija, despotizem, kolonializem) izoblikuje na podlagi klimatskih razmer, ki so zgolj simptomi teh razmer. Njeni romani so ekopolitični. Helen Hester in njen ksenofeministični manifest se dobro ujema z Le Guininim povratnim učikovanjem med vsebino in formo. Hester spodbija splošno sprejeto mišljenje, da se “informacije in materialnost konceptualno razlikujeta, ter da naj bi bile informacije na nek način bolj bistvene in bolj pomembne in bolj temeljne od materialnost. Ksenofeminizem ne zavrača tehnologije (znanosti ali racionalizma, ki se pogosto pripisuje patriarhalnim strukturam), temveč jo postavi kot osnovno tkivo za vsakodnevno življenje in potencialno orodje za aktivistične intervencije”. (Hester, 2018, str. 7–8) Najbolj tesna vez med podnebjem in človekovim dejanjem je stkana v Zemljemorju, kjer se nekateri čarovniki ukvarjajo prav z zaklinjanjem vremena, njihova namera pa lahko povzroči ublažitev ali še hujše potrese, suše, neurja, bolezni. V istem svetu, je izjemno izpostavljena sposobnost čutenja in sočustvovanja z vsemi stvarmi. Še posebej cenjen se mi zdi njen prispevek k čutenju kamenin, litosfere, prodiranju v notranjost zemlje, ki ni statična, vendar zelo počasi skozi eone premikajoče se bitje. V tem smislu je Terra v njenih romanih podobna Gaii pri Jamesu Lovelocku (1995), ali Zemlji Bruna Latourja (2018), skoraj personificirana oziroma nič manj personificirana kot katerakoli druga stvar v svetu (drevo, lisica, morje, veter, kamen, vedeževalec). Čeprav ne morem niti trditi, da gre čisto zares za personifikacijo kot jo poznamo iz mitološkega pripovedovanja. Predvsem se razkriva pogled, ki vsaki stvari daje svojo stvarnost, ki v tem primeru ne izvira iz etimološkega pomena stvaritve, temveč stvari oziroma objektnosti. S tem sem prišla nekako do točke Mortonove objektno orientirane ontologije. Pri uporabi jezika vsaki stvari lahko rečem samo stvar, kajti s tem jo najmanj zamejim. Zadržek, da bi reč kakorkoli opredelila, klasificirala, podelila ime, izhaja iz prebiranja Mortonove teorije. Če neki reči rečem bitje, jo že ločim od nebitja in tako naprej. Reči lahko rečem samo reč. Timothy Morton prav tako kot Le Guin predlaga, da obstaja tesna povezava med logiko neke civilizacije in okoljem, ko pravi, da je poljedeljska družba tesno poveza na s patriarhatom in številnimi oblikami okoriščevalskih razmerij, ki izhajajo iz poljedeljstva, kar ga ne zaznamuje zgolj logika, temveč dobesedno logistika, kot je na primer premikanje stvari ali teraforming. . (Morton, 2016, p. 21). V tej agrilogistiki je moč najti tudi izvor ideje o napredku: “agrilogistika zatira arhelitinsko2 drhtenje, tesnobo nepoznavanja vsega in nepoznavanja prihodnosti: odprtost k prihodnosti je zakrito z načrtovanjem” (Morton, 2016, p. 82).
Prepoznavam tudi, da se pisateljica po eni strani dobro zaveda, da vse izrekamo kot ljudje (v njenih svetovih so kot rečeno humanoidi osrednji liki in njen interes je vedno analiza sodobne človeške družbe), po drugi strani pa stalno premišljuje o vprašanjih, ki ukinjajo kategorijo človeka in to predvsem v Zemljemorju. Pri njenem pisanju hkrati zasledim tudi, da se prav metodično izogiba podajanju odgovorov, ampak zastavlja vprašanja in jih kolikor je le mogoče globoko in kompleksno premišljuje z vidika antropologije, politične teorije, religiologije pa tudi fizike, klimatologije, geologije in geografije.
Le Guin veliko razmisleka nameni točnosti in nemetaforični rabi jezika. V Zemljemorju imajo vse stvari ime in pravo ime. Pravo ime je mistično bistvo nekega bitja, s katerim lahko čarovnik obvlada celo stvar, lahko pa s pravim imenom na primer tudi pozdravi bitje, ki je bolno. V anarreški mitologiji je Odo, ki je nekakšna protijunakinja bibličnem Noetu vsem bitjem vzela imena oziroma jih je odimenovala. V anarhističnem Anarresu govorijo umetni jezik pravic ali praviščino, ki so ga sestavili med drugim z namenom, da iz jezika izkoreninijo posedovalnost in lastništvo ljudi nad stvarmi ali drug nad drugim. Tako beseda v praviščini za partnerko ali ženo ne vsebuje nobenega elementa prisvajanja. Razkriva pa se v izjemno pazljivem izrekanju. Shevekova hčerka mu ob njunem srečanju ponudi: “Lahko uporabiš robček, ki ga uporabljam jaz.” in ne “Lahko si izposodiš moj robček.” (Le Guin, 2001, p. 178), s čimer izrazi, da robček pravzaprav ni njen, temveč zgolj neka stvar, ki je začasno v njeni uporabi.
Le Guin predlaga nemetaforično in hkrati zelo točno rabo jezika. Svet, poraščen z Gozdom, se imenuje Gozd. Svet, prekrit z ledom, se imenuje Zima, v karhidščini Gathena, Svet, sestavljen iz tisočerih otokov in morij se imenuje Zemljemorje, Svet, na katerem se nahajamo prav zdaj se imenuje Terra. In potem se vprašam, kakšen svet je ta, ki se imenuje Terra. V etimološki razlagi besede najdemo več pomenov:
- kopno
- prst, zemlja, blato
- kopno, ki ločuje morja med seboj v nasprotju s tretjim elementom: nebesom
- svet, globus, zemlja v planetarnem smislu
- dežela ali regija
V tem smislu razumem, da civilizacijo na Terri določa rodovitna prst, ki je povzročila poljedelstvo in stalno naseljevanje, kar tudi Morton označi za glavnega protagonista pri preoblikovanju Zemlje, teraformingu, ekstraktivizmu, in izkoriščanju njenih virov kot ga živimo danes. (Morton, 2016, str. 4–5) V tem smislu so kolonializem, razlika med urbanim in ruralnim, ideja o naravnem in nenaravnem, pa tudi o patriarhatu, ki ga postavljamo v poljedelsko dobo in matriarhatu, ki ga postavljamo v arhelitsko dobo s tem pa tudi linearno in ciklično razumevanje časa, vse ideje, ki izhajajo iz poljedelstva. Na Zimi, objeti v večni led je čas drugačen. “Ljudstvo Zime, vedno živi v Letu Ena, [in] čuti, da napredek ni tako pomemben kot navzočnost” in manj kot je napredka, manj je potrebe po vojni.
Ta stvar, ki ji rečemo Terra tudi vsebuje vidik razdeljevanja dežel in regij na narode in nacije in v skrajni konsekvenci vodi do vojn, do katerih v družbi kot je kirhitska ne more priti in to ravno zaradi drugačnih klimatskih in bioloških pogojenosti. (Le Guin, 2000) Melina Pereira Savi v analizi treh romanov poudari, da je napredek, kot ga razumemo na Zemlji, neločljivo povezan z idejo o mejah, kar ne povzroči samo delitve zemlje na regije in narode, temveč tudi epistemološki dualizem3 in oba sta tesno povezana z željo po posedovanju (Pereira Savi, 2018, p. 60). S tega vidika daje Le Guin močan poudarek realnim okoliščinam, čeprav te niso esencialne, ker dopušča široko paleto bioinženirskih, tehnoloških in celo magičnih postopkov, po katerih so ljudje dolžni posegati in se z njimi navdihovati, zaradi oplemenitenja in dviganja kulturne zavesti vsega živega, kar je postavljeno kot nekakšen etični imperativ. Namigne na primer, da so poliamorfni humanoidi na Zimi rezultat bioinženirska poskusa zgodnjih hainskih kolonizatorjev, hkrati pa tudi edini tehnološko in kulturno visoko razviti svet, ki ni razvil potreba po vojni. Iz tega lahko izpeljem, da so genska manipulacija in z njo izničenje spolne diferenciacije upravičene, v kolikor preprečujejo vojno ali samouničenje okoljskega ravnovesja, čeprav se mi je tudi to mnenje zamajalo po branju Mesta iluzij, v katerem se razkrije, kot sem pokazala zgoraj, fa nikoli ne moremo biti preveč prepričani v lastno dobrohotnost. Le Guin kljub vsej mistiki in globoki kontemplaciji življenjskega okolja ne predstavlja narave kot nekaj esencialnega, kar bi porajalo ekologijo, temveč kot tehnologiziran prostor, ki oblikuje življenjske izkušnje. Izhaja iz tehnoznanstvene pozicije, pri kateri ni nič tako sveto, da se ne bi moglo prirediti tako, da bi povečevalo spodbujanje svobode glede spola, človeštva in okolja. Hkrati to ne pomeni, da pisateljica postavlja tehnoznanstaveno pozicijo povsem v ospredje, temveč samo to, da na številnih mestih premišljuje napetost med naravnimi danostmi in determinizmom ter potencialno emancipatornimi procesi “biologija ni sinonim za determinizem in družba ni sinonim za transformacijo” (Wilson, 2015, po citatu Hester, 2018, str. 21) ali “vsako dejstvo v naravi, ki ga razumemo, lahko uporabimo zato, da ga spremenimo” (Firestone, 1979, po citatu Hester, 2018, str. 21–22).
Anarres v The Dispossesed in Karhidi v Leva roka teme, so postavljeni v izjemno neizprosne klimatske razmere, s katerimi Le Guin pokaže, da ne proizvajajo neizprosnih medčloveških odnosov, temveč ravno nasprotno, spodbujajo kolektivnost, solidarnost s človeškimi in nečloveškimi bitji, spoštovanje do okolja, gostoljubnost, mistiko. Ko reče Shevek: “Individualne ustvarjalnosti ne ovira naša družba. Ovira jo revščina Anarresa. Ta planet ni bil namenjen temu, da bi podpiral civilizacijo. Če bomo pustili drug drugega na cedilu, če se ne bomo odrekli osebnim željam v korist skupnega dobrega, potem nas nič, prav nič na tem nerodovitnem svetu ne more rešiti. Človeška solidarnost je naš edini vir (Le Guin, 2001, str. 152).” Hkrati v istih romanih na Urrasu in v Orgoreynu ljudje živijo mnogo bolj udobno, a hkrati izolirani drug od drugega. Odpoved izobilju je ena od metod, kako bogatiti medčloveško solidarnost, pa tudi občutljivost do bivanjskega okolja in vseh stvari v svetu. Hkrati v tej solidarnosti ždi tudi Le Guinin neizčrpni optimizem glede usode človeštva, ki bi ji ga morda veljalo očitati, češ, da ne upošteva možnosti totalnega izničenja, resničnega genocida, kar se ponovno pokaže z optimističnim razpletom athšeanskih bojev z militaristi v Beseda za svet je gozd. Athšeani bi namreč brez optimizma končali na robu opustošenega puščavskega kontinenta kot avstralski staroselci. Če Le Guininem humanističnem optimizmu lahko očitamo kaj, morda ni toliko manjko resničnega upoštevanja stanja, temveč nezmožnost neizprosno pesimističnega scenarija, ki jo ameriški spekulativni fikciji med drugim očita Stanisław Lem, ko reče “ne smemo si privoščiti, da bi se obvarovali pred realnostjo, ne glede na njeno krutost, če želimo ostati v kategoriji resničnega sveta (Swirski, 1997, str. 25)”. Pa vendar Le Guin tudi na to postreže s še enim optimističnim odgovorom v upanju, ki se širi skozi Mesto iluzij: “V dobrih časih zaupamo življenju; v slabih časih imamo samo upanje. Pa vendar sta oba iz iste tvari: oba sta nepogrešljiv odnos uma z drugimi umi, s svetom in s časom. Brez zaupanja človek živi, čeprav ne človeka vredno življenje; brez upanja umre (Le Guin, 1995a, p. 678).” Nenazadnje je realnost odvisna tudi od načina na katerega jo vidimo.
Reference:
• Burns, Tony 2010. Political Theory Science Fiction and Utopian Literature. Ursula K. Le Guin and the Dispossessed. Lexington Books, Plymouth.
• Butler, Octavia E. 1996. Cray's Ark. Warner Books.
• Butler, Octavia E. 2005. Bloodchild and Other Stories. Seven Stories Press, New Yourk, London, Melbourne, Toronto.
• Hester, Helen 2018. Xenofeminism. Polity, Cambridge.
• Latour, Bruno 2018. Down to Earth. Politics in the New Climatic Regime. Polity: Cambridge.
• Le Guin, Ursula K. 2012. Zgodbe iz Zemljemorja (Peta knjiga sage o Zemljemorju), Mladinska knjiga: Ljubljana.
• Le Guin, Ursula K. 2002. Beseda za svet je gozd* [The Word for World is Forest]. Založniški atelje Blodnjak: Ljubljana.
• Le Guin, Ursula K. 2000, Leva roka teme, Kiki Keram: Ljubljana.
• Le Guin, Ursula K. 1995a. Worlds of Exile and Illusion. Rocannon's World, Planet of Exile, City of Illusions. Tom Doherty Associates, New York.
• Le Guin, Ursula K. 2005. Čarovnik iz Zemljemorja. Mladinska knjiga: Ljubljana.
• Le Guin, Ursula K. 1995b. Začetni kraj, Aleph: Ljubljana.
• Le Guin, Ursula K. 2001. Mož praznih rok. Založniški atelje Blodnjak, Ljubljana.
• Le Guin, Ursula K. 1999, The Lathe of Heaven, Diversion Books, New York.
• Lovelock, James 1995. The Ages of Gaia: A Biography of Our Living Earth, Norton, New York.
• Morton, Timothy 2016, Dark Ecology. For a Logic of Future Coexistence. Columbia University Press, New York.
• Pereira Savi, Melina 2018. Ursula K. Le Guin. Otherworldly Literature for Nonhuman Times. Universidade Federal de Santa Catarina, Florianópolis.
• Spivack, Charlotte 1984, Ursula K. Le Guin, Twayne Publishers, Boston.
• Swirski, Peter, edit. 1997. A Stanisław Lem Reader, Northwestern University Press, Evanston.
Note: Razširjena verzija besedila je bila prvič objavljena v spletni reviji Spol.si februarja 2020.
Stališča in mnenja, objavljena v tej rubriki, odražajo načela akademske svobode in ne odražajo nujno stališč konfederacije L'Internationale in njenih članov.